Zadnjič sem spoznala žensko, ki je imela nevidni zobni aparat in iskreno niti nisem opazila, dokler mi ni sama povedala. Videla sem sicer nekakšen neobičajen lesk na zobeh, ampak, ker je tako govorila, da so se komaj videli zobje, res nisem opazila.

Ko sva začeli temo o tem, pa mi je povedala zgodbo, zakaj se je odločila za nevidni zobni aparat pri teh letih oziroma sploh za kakršenkoli aparat. Menda je imela kot majhna punčka nesrečo. Padla je in se močno udarila ter od takrat so ji zobje zrasli zelo ukrivljeno. Kasneje je sicer imela snemljivi aparat, ki ji ni pomagal, saj ni bil nastavljen pravilno. Zato je takrat obupala nad tem in do nedavnega ni imela motivacije za to, da bi si to dala popraviti. Pred nekaj leti pa se je končno opogumila, da poizkusi ponovno. Povedala je, da jo čaka zelo dolga pot, ampak, da ji nevidni zobni aparat že kar lepo pomaga tako, da če ne drugega je vsaj dobila ponovno motivacijo za to. Trenutno nosi zobni aparat dobro leto, čakajo jo pa še tri leta. Glede na to, da je stara nekaj čez trideset let, jo kar razumem v vseh dilemah, skozi katere je šla, da se je tako pozno ponovno odločila za to.

Včasih mi je kar težko, ko spoznam kakšno tako prijetno osebo, ki se sooča s takšnimi izzivi. Ne morem si niti predstavljati bolečin, ki jih nevidni zobni aparat lahko povzroča ali pa katerikoli aparat, ker ga nikoli nisem imela. Sem pa spoznala veliko ljudi v življenju in vedno so govorili o podobnih bolečinah. Upam, da bo zdržala ta leta do tega, da se ji zobje popolnoma popravijo, predvsem pa, da bi rezultat takšen kakršnega si želi. Če ne drugega ima vsaj nevidni zobni aparat, ki se komaj vidi in je lahko vsaj zaradi videza pomirjena v vsem tem času.